Veliko otrok, zlasti mlajših se je v prvih septembrskih dneh prvič soočalo z vsakodnevno daljšo ločenostjo od svojih staršev. Marsikdo izmed njih je doživljal nelagodje in zato v teh trenutkih potrebujejo veliko čustvene podpore, tako s strani vas staršev kot tudi vzgojiteljev, predvsem zaradi tega, da se ne bo zamajal njihov temeljni občutek varnosti. Na osnovi preteklih izkušenj se zavedamo, da bodo vaši otroci potrebovali zlasti dovolj časa in veliko mero strpnosti ter razumevanja, da bodo sprejeli svoje vzgojitelje ter se navadili na novo okolje in dnevni ritem. Seveda ob tem ne smemo spregledati dejstva, da tudi večjim oz. otrokom, ki so vrtec obiskovali že v preteklih letih, predstavlja izziv vključevanja v skupino vrstnikov in iskanje svojega mesta v njej.
Da bomo lahko vašim otrokom v oporo, potrebujemo tudi vas dragi starši, prizadevajmo si, da bomo sprejemali njihova čustva in odzive ter lasten način soočanja z novo oviro na poti odraščanja. Ob pogovoru o otrokovem počutju izražajmo predvsem razumevanje, nudimo jim tolažbo in sprejemajmo spremembe kot del našega vsakdanjika. To pomeni, da je tudi jokanje dovoljeno, prav tako izražanje jeze, strahu ali trme. Vse to je le izraz otrokove realne stiske, ne gre za kaprice, zato jih ne prepričujmo, da ni hudo, temveč dopustimo izražanje tako lastnih kot otrokovih čustev. Pomembno je, da vašim – našim najmlajšim in najbolj ranljivim nudimo veliko nežnosti ter čustvene bližine, in kot smo že uvodoma zapisali, da si želimo, da bodo ob naši pomoči odraščali v prepričanju, da so čudežna bitja, topla, iskriva, vedoželjna, igriva, polna smeha in nalezljive radosti.
Strokovni delavci vrtca skupaj z ravnateljico Matejko Kobal
